Ta vikend smo se podali na Korošico, na planino, cca 1800m nad morjem. Dostopa je bilo cca 2h15, s koknretno napolnjenim nahrbtnikom (cca 25kg).
Prvo pravo alpinistično plezanje zame (in za večino mojih sotečajcev pri AAO ) . Bilo nas je cca 20 tečajnikov, ter vsaj polovica inštruktorjev. Kampiranje dobre 20 minut stran od koče, s pogledom na Dedca. Ponoči so temperature konkretno padle, tisti ki s(m)o bili malo nepripravljeni, smo dobršen del prebedeli =)
Sledilo je plezanje v soboto in v nedeljo, hvalabogu je vreme zdržalo, in res, nora, nepozabna izkušnja!
S soplezalko Kajo sva prvi dan pod vodstvom mentorja "Tonija" preplezala smer "Anžin-Pintar-Pristovšek", ocene VI-/V, dolžine 115m, ter v nedeljo "pod" Janom še "LEVO SMER", ocene VI-(VI-/A1)/V, 145m. Plezanje minilo brez padcev, nekaj resnih detajlov, nova izkušnja biti dobesedno sredi stene.Hkrati mešani občutki straha in uživanja v tem (strah pred višino, preveč sem sedel na polički in gledal v dolino), a takoj ko se poženeš v steno, se to odmisli, edina misel je samo kako prijeti, kam stopiti, kako optimalno preplezati del.
Alpinistično plezanje me je sprva malo presenetilo, potem pa čisto prevzelo. Je totalno druga izkušnja kot pa športno plezalna plezališča, od čisto navadnega "frikanja", do "večraztezak" v Paklenici. Vse kar delaš, mora biti 100%, skala ni povsod 100%, kar daje vsemu še dodaten šarm. Treba je plezati "na ziher", upoštevati, da v gorah nisi sam, saj lahko sprožen kamen brez težav pod steno koga pošlje na drugi svet..
uf, in še pomembna vest.. hribi so lahko nevarni, tudi za izkušene...
Naša grupa je imela poškodovanca. Odpeljati so ga morali s helikopterjem. Zvil si je gleženj med igranjem nogometa =)
ostalih poškodb pa razen kake praske ali odrgnin ni bilo :)
Nekaj fotografij, mislim da povejo več kot pa vse besede, ki jih nisem zmožen napisati.
Prvo pravo alpinistično plezanje zame (in za večino mojih sotečajcev pri AAO ) . Bilo nas je cca 20 tečajnikov, ter vsaj polovica inštruktorjev. Kampiranje dobre 20 minut stran od koče, s pogledom na Dedca. Ponoči so temperature konkretno padle, tisti ki s(m)o bili malo nepripravljeni, smo dobršen del prebedeli =)
Sledilo je plezanje v soboto in v nedeljo, hvalabogu je vreme zdržalo, in res, nora, nepozabna izkušnja!
S soplezalko Kajo sva prvi dan pod vodstvom mentorja "Tonija" preplezala smer "Anžin-Pintar-Pristovšek", ocene VI-/V, dolžine 115m, ter v nedeljo "pod" Janom še "LEVO SMER", ocene VI-(VI-/A1)/V, 145m. Plezanje minilo brez padcev, nekaj resnih detajlov, nova izkušnja biti dobesedno sredi stene.Hkrati mešani občutki straha in uživanja v tem (strah pred višino, preveč sem sedel na polički in gledal v dolino), a takoj ko se poženeš v steno, se to odmisli, edina misel je samo kako prijeti, kam stopiti, kako optimalno preplezati del.
Alpinistično plezanje me je sprva malo presenetilo, potem pa čisto prevzelo. Je totalno druga izkušnja kot pa športno plezalna plezališča, od čisto navadnega "frikanja", do "večraztezak" v Paklenici. Vse kar delaš, mora biti 100%, skala ni povsod 100%, kar daje vsemu še dodaten šarm. Treba je plezati "na ziher", upoštevati, da v gorah nisi sam, saj lahko sprožen kamen brez težav pod steno koga pošlje na drugi svet..
uf, in še pomembna vest.. hribi so lahko nevarni, tudi za izkušene...
Naša grupa je imela poškodovanca. Odpeljati so ga morali s helikopterjem. Zvil si je gleženj med igranjem nogometa =)
ostalih poškodb pa razen kake praske ali odrgnin ni bilo :)
Nekaj fotografij, mislim da povejo več kot pa vse besede, ki jih nisem zmožen napisati.
