včeraj nisem mogel biti ravnodušen prav glede ničesar.. po pomoti sem v dvigalu pritisnil 3- moje bivše nadstropje, spomini, čustva, dobre in slabe izkušnje, to je kr privrelo na plan, spomin na čiščenje sobe, hitro pakiranje, zadnjo noč v Domu, pot na letališče z Nejo in Livijo, stresno poslavljanje, motivacijske smse, (ne moje) zaletavanje v vrata.. . blo je skoraj težje kot je bilo takrat...
živ je spomin tistega prvega pogleda na letalo, prvič dejansko poletel s "pravim" letalom, vedoč, da me ne bo doma kar nekaj časa.. tisto prestopanje, pa še nekaj smsov, klicov, učenje portugalščine na letališču v Londonu, prihod v Porto, in tam prvo srečanje s portugalsko zanesljivostjo ( je ni drugač, samo za info), spanje na letališču prestrašen in premražen..
Tisti prihod v Coimbri, prvi dan, ki je vse spremenil.. . prvih deset lepih, in tisti deseti, ta, ki mi je dal vedeti da se življenje brez mene doma odvija dalje.. - kruto, a resnično.. tam in takrat se je začelo življenje in realnost, ki je morda še danes nisem sprejel..
...sedaj je prav smešno je pogledati datume, misleč, vau, eno leto od kar sem šel, 2 mesca doma, obletnca to, obletnca ono.. . zakaj smešno? ker se ni nič spremenilo.. faks še stoji kjer je, s kolegi je kot bi me ne bilo doma za par dni, spet v ŠDV.. ampak ne vem, je to dobro ali ne.. . morda to ni več najboljša izbira zame.. ni pravega občutka, ni neke pripadnosti, vse se zdi plehko in za lase privlečeno, ne počutim se Doma!. .. morda je to 2.štuk, morda je pogrešanje 3.tjega, in moje bišve 303, občutek da je del mene še vedno ujet tam, v tistem življenju, in ne morem nadaljevati.. .
( pa še internet je obupno slab :( )
morda je le čas da počasi zapustim to hišo, ki mi je bila DOM, cele 3 leta... to move on..
.... kaj pa vem, le čas po pokazal kam, kako in kdaj..
P.S.
moja, memorialna, Bye Bye Baby
Ni komentarjev:
Objavite komentar