D-Day

Pa je prišel, naš dolgo pričakovani dan odhoda v svet. Zadnji mesec je minil kot bi mignil, za še nekaj dni bi dal vse na svetu. ampak, časa se ne da premagati. Predvidena ura odhoda iz Ljubljane je bila okrog 11, resnici na ljubo, je bilo to zelo opitimistično. Zadnje jutro ni bilo sproščeno, polno uživanja še zadnjih trenutkov, temveč je bilo bolj pestro in napeto kot cel zadnji teden, z zadnjim pakiranjem in zadnjim čiščenjem sobe, potrebno se je bilo še izseliti. Po podpisu pogodbe in še vmesnih opravkih smo se napotili, spotoma pobrali še

spremljevalko in šli, proti Ronchi International Airport- Trst.Ne najbolj zaupani vase, smo, jaz in moji dve spremljevalki, prišli na

letališče, nekaj pred 13.uro. Let je bil predviden ob 14:30, tako da sem kar takoj oddal prtljago in se prepričal o stanju- pol urce, potem pa skozi check-in in čakat na letalo. Tiste pol ure je kar prehitro minilo in nekako mi ni bilo da bi odšel, čeprav sem vedel, da kar je je, sedaj se ne more premisliti. Po vseh ceremoniah

glede priprav na let, smo končno odšli do letala. Kar sem takrat,v sredo, doživljal, nisem še nikoli, to je bil moj prvi let z potniškim letalom. Nihče mi ni povedal kam iti, kaj storiti, niti da si sam izberem sedež... ampak na koncu je vse lepo izpadlo. Sam vzlet je bil precej nepričakovan, predvsem nisem pričakoval takšnega pospeška tako velika letala- Boeing 737-800, večina RyanAirovih letal. Let je minil mirno, ob klepetu s sosedoma, slovencema, nakar smo z eno urno zamudo pristali v Londonu- Stanstead. Presenetila me je velikost samega objekta, v primerjavi z njim je bil terminal Ronchi kot majhen skeden za letala...

Po sami dolgi hoji do "baggage pick-up-a" sem tudi tam ugotovil kako se obrniti in kaj storiti, nakar sem končno prečkal mejo in bil v Veliki Britaniji. :) Let je bil predviden šele ob 20:55, tako da sem imel cele 4 ure časa- izkoristil za malico, mini sendvič, učenje portugalščine in klepet z- ugibaj- slovencema, ki sta zaradi francoske stavke bila prisiljena priti v London.

Skozi security point ni šlo vse kot po maslu- sumljiv se jim je zdel bel prah na laptopu... skoraj sem bil obravnanavan kot možni terrorist, dobil sem pa nekaj sumljivih pogledov... dokler ni "preiskovalec" odkril da je to samo hišni prah, ki se je prilepil na ohišje. Po čakanju na razvrstitev letov na terminale smo končno dočakali, po še malo čakanja smo bili ob 20:40 že v letalu, pripravljeni na vzlet. Takrat smo žrtve stavke francoskih kontrolorjev letenja postali sami- nismo dobili "okna" za vzlet, nato je bilo predvideno ob 3:30, nakar ob 2:30, fiksno je pa postalo 23:50- sledilo je skoraj 3 ure čakanja v letalu.

Moja sotrpinka je bila Clara, portugalka, ki živi na Škotskem, vračala se je iz Berlina in pride delati v Ljubljano na Inštitut Jožef Štefan okrog prvega oktobra. Diplomantka astrofizike. Portugalska , navade, življenje, jezik, inštrukcije portugalščine, slovenija, naše navade, vse je bilo predelano, vse kar bi pripomoglo da bi tisti čas hitreje minil. K sreči smo vzleteli po urniku in ob polnoči smo že srečno krožili nad Stansteadom.

Pristanek v Portu ob 2:15. Mojega kontakta nikjer, ni bil obveščen o stavki, zato je že ob polnoči odšel. Temu je sledilo v bistvu iskanje dobrega mesta za spanje, ter sam boleč in neudoben proces stiskanja na 2 sedežih- ampak je uspelo in celo nekaj malega sem spal.

Ta kontakt, Bruno, vzdevek Lonas pomeni "zajebavanta", nekaj v tem smislu, je dejansko prišel ob 10 zjutraj. Zanimiv, prijazen dečko, arhitekt, čez 1 teden odhaja v Tokio na podiplomski študij si je zaželel še malo surfanja- in čakal sem ga še dobro uro in pol, dokler se ni nasurfal. =)

Pot nazaj je bila poučna- dobil sem mini degustacijo najpomenbnejših slaščic in hrane, kot ponosen Portugalec je na poti še vse dobro komentiral in ustvaril v meni mnenje o zgodovini in vplivu Portugalske na ves ostali svet- čeprav neznano, je veliko prinesla svetu.

V Coimbro sva prišla okrog pol 2 ure popoldne- skoraj 12 ur za predvidenim prihodom. Odložil me je pri prijatelju, Marcelu, vzdevek Piva-pomeni kraj kjer je veliko norcev, dobesedno. Ta se je izkazal za veliko boljšega kot ga opisuje vzdevek,pomagal mi je se ustaliti, iskati stvari itd. Včerajšnega dneva si res ne bi predstavljal brez njegove pomoči. -prijaviti se v univerzo, v državo, stanovanje, vse to je dejansko papirologija, ki je nujna za bivanje. In da so stvari še hujše, uradi so razprostreni čez vso mesto, ki pa ni kot Ljubljana, ravna in enostavno dostopna, mesto je zgrajeno na gričih ob reki.

Okrog 20:00 sem se dejansko vselil v stanovanje, zasedel svoje mesto na vrhu pograda, pograda, ki se ob vsakem premiku kislu oglasi. S pomočjo novega soseda usposobljen internet je bil res nagrada za cela 2 dni norenja. Soba ima pa veliko okno, od tal pa skoraj do stropa in res lep pogled na mesto.

Današnji dan ni bil nič kaj lažji, poskus spraviti stvari v red, da bodo funkcionirale in bo življenje lažje, ni lahko. Shopping, fakulteta, mednarodni odnosi, erazmus klub, itd itd.. ampak tega dneva je konec, jutr se začne pravo spoznavanje Coimbre, s skicirko, fotoaparatom in denarnico v roki.

To je bilo na kratko o mojem "novem začetku", dan D, ter tudi D-day +1&2. Ne morem pomagati, krajšanje v stilu D-Day ima zame ob tem dogodku svoj čar- pa potegnite vzporednice =)