Erazmus - Trip To Lousa

6.11. sem bil povabljen na majhen pohod do bližnjih hribov, v okolici Louse.. hrib z imenom Serra de Lousa, visok nekaj čez 1000 metrov, je padel.. za njihovo pokrajino je takšen hrib že kar spoštovanja vreden- ne pozabimo, Portualska je pretežno ravninska, nizka dežela, s hribovitim delom na severu..

Bili smo 4- moja malenkost v družbi dveh študentk iz Slovaške, Klare in Zuzane, ter čehinje, Štjepanke. Avtobusna vožnja do Lousa, potem pa v hribe nad mestom, sprehod med vetrnimi elektrarnami, ter nazaj v dolino. Vzelo nam je večino dneva. Na koncu, ob štopanju ob cesti do Louse, smo srečali še domačina, ki nam je poklonil še dober kilogram kostanja. =)

Tukaj je nekaj slik, ki najbolje prikazujejo to čudovito sobotno popoldne.

english:

on the 6th of Novembre i was invited on a hyking trip to nearby hills, nearby Lousa. Hill named Serra de Lousa, a litle bit over 1000 metres high, has been conquered. When looking at their landscape, a hill of that size is quite remarkable- dont forget, Portugal is mostly flat and low lands, with more hilly part in the north of the country.

I enjoyed that day in the company of two slowak students, Klara and Zuzana, and a chezh, named Štjepanka. We took a bus ride to Lousa, then we went in the hills above town, a walk in-between the electric wind-power generators, and then back to the valley. It took us most of the day. In the end, while hitch-hyking to Lousa, we meet a local-guy, who generously gave us about a kilo of "kostanj" =)

Some pictures, showing the great saturday day

CoimbRa- mesto vzponov in padcev pt1

... coming soon..

ta stavek je čakal na dopolnilo cel mesec.. a tudi to ima svoje razloge

odločil sem se opisati moje življenje tukaj, kaj so njegove prednosti, kaj so njegove slabosti. Obojega je dovolj, vsak zase se pa lahko odloči, ali bi mu prijalo ali ne... minila sta več kot 2 mesca mojega bivanja tukaj, tako da mislm, da je res zadnji čas da se malo skoncentriram na to temo..

Povprečen bioritem tukaj nima s slovenskim nič skupnega- če se v sloveniji prakticira vstati zgodaj, odditi v službo , priti domov popoldne , preživeti dan z družino, in potem zvečer v posteljo, ali za študente, vstati, iti na faks, študirati, mal oddiha, potem pa spat... no.. . recimo, da sem imel tudi z navajanjem na to stvar nekaj problemov.

Kaj hitro sem ugotovil, da tukaj nimajo akademskih 15.. . bolj, pol ure.. pri nekaterih predmetih, tudi če pridem 2 uri po uradnem začetku, včasih še vedno čakam da se profesor prikobaca do nas- primer -projektiranje-.. . . zamude so del življenja, nihče se ne obremenjuje če pač malo čaka... blagajničarka se ne obremenjuje, tudi če dela sama, in je v vrsti 10 ljudi, ona si bo vzela čas za vse.. . boli njo đoko, bi lahko rekli.. na cesti, če se kdo ustavi sredi ulice in totalno blokira promet v vse smeri, kar ni tako nenavadno, se nihče ne razburja.. navajeni so tega, to je del življenja.. tako da, točnost, je stvar, ki je ne poznajo.. v bistvu, na moj prvi dan bivanja, sem slišal komentar kolega.. :"if the Germans are one extreme in punctuality in Europe.. well.. let`s say that the Portuguese are the other extreme.. " .. . (če so Nemci en ekstrem v točnosti, potem so Portugalci drug). ...

Tudi dan ima svoje zakone- zjutraj je ponavadi 3-4 ure dela, za vse, fakultete, službe, razen supermarkete in nekatere trgovine, potem je od 13-14 skoraj obvezna ura za kosilo, in seveda malo počitka, stvari se pa nadaljujejo od 14ure dalje pozno v noč- nakupovalni center je odprt do polnoči, vse dni v tednu, tudi na večino državnih in cerkvenih praznikov- u bistvu, ga še nisem našel zaprtega... toliko o turbo kapitalizmu bi lahko rekli... Tako da je zelo verjetno, da boš kot študent arhitekture v Coimbri preživel ves dan na faksu, od 9 - 20, vmes z eno uro za malico, in ob tem sami tratil čas, saj se večinoma samo čaka..

Zvečer, je skoraj obvezna velika večerja.. in ponavadi to ne pred 10. uro zvečer.. po tej večerji, se pa seveda gre zabavat v center, kjer so vsi lokali, diskoteke, bari etc.. tako se dan zavleče v večer, večer v noč, noč v jutro, in nič ni nenavadnega, če nekdo pride iz zabave ob osmih ali devetih zjutraj..

moram priznati, da se zelo počasi asimiliram kar se bioritma tiče. predvsem prehrambenih navad in obedovanja pozno zvečer..

CoimbRa

Coimbra je malo mesto v osrčju Portugalske. Nahaja se približno 120 km južno od Porta ter 190 km severno od Lizbone. Ima približno 100 tisoč prebivalcev in je zelo primerljivo z Ljubljano - mesto je majhno, domače, vsak pozna vsakogar. Čeprav je bila v srednjem veku prestolnica Portugalske, je bolj znana po svoji univerzi - ustanovljeni leta 1290, tako je ena najstarejših na svetu in najstarejša v portugalsko-govorečem-delu sveta.Leži na ostankih rimskega mesta Aeminium, od katerega sta vidna predvsem dobro viden aqvedukt in kripta- akvedukt je še danes viden kot eden najznačilnejših podob mesta. Značilna je predvsem umestitev univerze na grič, ki gleda na mesto- tako je to središče vidno od koderkoli.

Samo mesto leži ob reki Mondego, nekako velikosti Drave v Mariboru, 40 km vzhodno od njenega izliva v Atlantik, v mestu Figueira de Foz. Vzhodno od regije se razprostirajo hribi in celo 2 gori, Lousa in Penacova, ter vasice ob španski meji.

Samo mesto, gledano iz mojega trenutnega stanovanja, zelo spominja na kakšno malo pozabljeno mestece- če ignoriram 2 ali 3 stanovanjske bloke malo iz centra- majhne hiše se stiskajo ob

ulicah, ustvarjajo svojen otranje atrije, večji park, ki se razprostrira čez trg Praca de Republika še malo navzdol do avenije, pogled na Polo I, enega izmed campusov univerze- tam je tudi moja fakulteta, rimski akvedukt, ki navidezno povezuje univerzo in zapor!-zapor je sredi mesta, u bistvu najlepša stavba v mestu kolikor jaz vidim- ter v ozadju gričevje na drugi strani reki,kjer kakor zgleda, biva višji sloj, ter čisto v ozadju, že komaj na robu zaznavnega, oddaljeno hribovje z nečim, kar mislim da so vertnice, čez cel greben. Pogled na vse to je ponoči res lep, vse je v soju uličnih svetilk in skoraj orientacija je skoraj tako enostavna kot podnevi.

Kot sem dejal, je univerza razprostrta po mestu v treh kampusih- od Polo I do III... Polo I je u bistvu glavna stvar kar se tiče univerze, tukaj jih je največ in tudi najpomembnejše so- arhitektura, medicina, fizika, faculdade de letres- nekako podobno naši Filozofski fakulteti, univerzitetna knjižnica, cerkev. Naša fakulteta, fakulteta za arhitekturo, je bila v preteklosti bolnišnica, posledično je imela kapelol, ki jo sedaj tudi uporabljamo za predavanja.

Portugalci se imajo za zaprto družbo, a sami mi niso dali tega občutka- vsi so me sprejeli z odprtimi rokami, ponujajoč vsakršno pomoč, ki bi jo potreboval, prav tako so me presenetili s svojim znanjem angleščine- ker je to dejansko "mesto študentov", v katerem so študenti precej močna veja družbe, jih večina govori vsaj solidno, če ne tekoče, angleško. S sporazumevanje do sedaj ni bilo težav, pospešeno se poskušam učiti portugalsko,kar pa se tudi samo po sebi ni prehuda stvar. Sami portugalci smatrajo svoj jezik za enega težjih-očitno še niso slišali za slovenščino- sploh zaradi uporabe močnih R-jev, Š-jev in kombinacije le te-teh. Seveda so še drugi, ampak moje razumevanje je malo omejeno in prednjačita le-ta.

D-Day

Pa je prišel, naš dolgo pričakovani dan odhoda v svet. Zadnji mesec je minil kot bi mignil, za še nekaj dni bi dal vse na svetu. ampak, časa se ne da premagati. Predvidena ura odhoda iz Ljubljane je bila okrog 11, resnici na ljubo, je bilo to zelo opitimistično. Zadnje jutro ni bilo sproščeno, polno uživanja še zadnjih trenutkov, temveč je bilo bolj pestro in napeto kot cel zadnji teden, z zadnjim pakiranjem in zadnjim čiščenjem sobe, potrebno se je bilo še izseliti. Po podpisu pogodbe in še vmesnih opravkih smo se napotili, spotoma pobrali še

spremljevalko in šli, proti Ronchi International Airport- Trst.Ne najbolj zaupani vase, smo, jaz in moji dve spremljevalki, prišli na

letališče, nekaj pred 13.uro. Let je bil predviden ob 14:30, tako da sem kar takoj oddal prtljago in se prepričal o stanju- pol urce, potem pa skozi check-in in čakat na letalo. Tiste pol ure je kar prehitro minilo in nekako mi ni bilo da bi odšel, čeprav sem vedel, da kar je je, sedaj se ne more premisliti. Po vseh ceremoniah

glede priprav na let, smo končno odšli do letala. Kar sem takrat,v sredo, doživljal, nisem še nikoli, to je bil moj prvi let z potniškim letalom. Nihče mi ni povedal kam iti, kaj storiti, niti da si sam izberem sedež... ampak na koncu je vse lepo izpadlo. Sam vzlet je bil precej nepričakovan, predvsem nisem pričakoval takšnega pospeška tako velika letala- Boeing 737-800, večina RyanAirovih letal. Let je minil mirno, ob klepetu s sosedoma, slovencema, nakar smo z eno urno zamudo pristali v Londonu- Stanstead. Presenetila me je velikost samega objekta, v primerjavi z njim je bil terminal Ronchi kot majhen skeden za letala...

Po sami dolgi hoji do "baggage pick-up-a" sem tudi tam ugotovil kako se obrniti in kaj storiti, nakar sem končno prečkal mejo in bil v Veliki Britaniji. :) Let je bil predviden šele ob 20:55, tako da sem imel cele 4 ure časa- izkoristil za malico, mini sendvič, učenje portugalščine in klepet z- ugibaj- slovencema, ki sta zaradi francoske stavke bila prisiljena priti v London.

Skozi security point ni šlo vse kot po maslu- sumljiv se jim je zdel bel prah na laptopu... skoraj sem bil obravnanavan kot možni terrorist, dobil sem pa nekaj sumljivih pogledov... dokler ni "preiskovalec" odkril da je to samo hišni prah, ki se je prilepil na ohišje. Po čakanju na razvrstitev letov na terminale smo končno dočakali, po še malo čakanja smo bili ob 20:40 že v letalu, pripravljeni na vzlet. Takrat smo žrtve stavke francoskih kontrolorjev letenja postali sami- nismo dobili "okna" za vzlet, nato je bilo predvideno ob 3:30, nakar ob 2:30, fiksno je pa postalo 23:50- sledilo je skoraj 3 ure čakanja v letalu.

Moja sotrpinka je bila Clara, portugalka, ki živi na Škotskem, vračala se je iz Berlina in pride delati v Ljubljano na Inštitut Jožef Štefan okrog prvega oktobra. Diplomantka astrofizike. Portugalska , navade, življenje, jezik, inštrukcije portugalščine, slovenija, naše navade, vse je bilo predelano, vse kar bi pripomoglo da bi tisti čas hitreje minil. K sreči smo vzleteli po urniku in ob polnoči smo že srečno krožili nad Stansteadom.

Pristanek v Portu ob 2:15. Mojega kontakta nikjer, ni bil obveščen o stavki, zato je že ob polnoči odšel. Temu je sledilo v bistvu iskanje dobrega mesta za spanje, ter sam boleč in neudoben proces stiskanja na 2 sedežih- ampak je uspelo in celo nekaj malega sem spal.

Ta kontakt, Bruno, vzdevek Lonas pomeni "zajebavanta", nekaj v tem smislu, je dejansko prišel ob 10 zjutraj. Zanimiv, prijazen dečko, arhitekt, čez 1 teden odhaja v Tokio na podiplomski študij si je zaželel še malo surfanja- in čakal sem ga še dobro uro in pol, dokler se ni nasurfal. =)

Pot nazaj je bila poučna- dobil sem mini degustacijo najpomenbnejših slaščic in hrane, kot ponosen Portugalec je na poti še vse dobro komentiral in ustvaril v meni mnenje o zgodovini in vplivu Portugalske na ves ostali svet- čeprav neznano, je veliko prinesla svetu.

V Coimbro sva prišla okrog pol 2 ure popoldne- skoraj 12 ur za predvidenim prihodom. Odložil me je pri prijatelju, Marcelu, vzdevek Piva-pomeni kraj kjer je veliko norcev, dobesedno. Ta se je izkazal za veliko boljšega kot ga opisuje vzdevek,pomagal mi je se ustaliti, iskati stvari itd. Včerajšnega dneva si res ne bi predstavljal brez njegove pomoči. -prijaviti se v univerzo, v državo, stanovanje, vse to je dejansko papirologija, ki je nujna za bivanje. In da so stvari še hujše, uradi so razprostreni čez vso mesto, ki pa ni kot Ljubljana, ravna in enostavno dostopna, mesto je zgrajeno na gričih ob reki.

Okrog 20:00 sem se dejansko vselil v stanovanje, zasedel svoje mesto na vrhu pograda, pograda, ki se ob vsakem premiku kislu oglasi. S pomočjo novega soseda usposobljen internet je bil res nagrada za cela 2 dni norenja. Soba ima pa veliko okno, od tal pa skoraj do stropa in res lep pogled na mesto.

Današnji dan ni bil nič kaj lažji, poskus spraviti stvari v red, da bodo funkcionirale in bo življenje lažje, ni lahko. Shopping, fakulteta, mednarodni odnosi, erazmus klub, itd itd.. ampak tega dneva je konec, jutr se začne pravo spoznavanje Coimbre, s skicirko, fotoaparatom in denarnico v roki.

To je bilo na kratko o mojem "novem začetku", dan D, ter tudi D-day +1&2. Ne morem pomagati, krajšanje v stilu D-Day ima zame ob tem dogodku svoj čar- pa potegnite vzporednice =)