ta zima itak malo zamuja, v primerjavi z vsemi, ki sem jih bil vajen ko otrok.. pomnem,ko sem brez problemov smučal že v začetku decembra, 3. ali 4. je bil že ponavadi prvi dan sezona.. ampak letos neeee.. . letos sem moral čakati do 18. da so na Rogli odprli smučišče, 19. je bila prva nočna smuka, na kateri sem seveda bil..
smuka je bila čist drugačna od pričakovanj.. veter, minimalno -15, mam bolj občutek da je blo kar krepko čez 20 na momente... max 10 smučarjev z menoj in kolegom vred na smučišču, enkrat smo bili vsi skupaj celo na toplem in smo se malo nasmejali temu...
smuka je bila tako tako.. nanosi suhega, napihanega snega, ki ga je veter nanašal cel dan so bili na nek način dobri, saj je smuka po sveže napihanem snegu zame in za marsikoga nekaj najboljšega, ampak danes je mogoče blo preveč, al pa mi smučke niso šle, ker je bila smuka grozno počasna!!.. komaj da se je ustvarila taprava hitrost za resno vijuganje, pod resno mislim da maximalno izkoristiš smučko, skočiš na kakšni prelomnici in se po možnosti ne razletiš ob pristanku. kmalu sem obupal nad tem, videl da iz te muke ne bo kruha.. takrat je kolega dal briljantno izjavo, menjati opremo!.. js prvič v živlenju na bord, on po doooolgem času na smuče =).. . na bord.. z dvema levima bucoma =).. . začetki so bili klavrni.. ravno 20 metrov, padec. . .. na noge, 10 metrov.. padec.. nasvet kolega je bil, da se grema raje učiti na strmejšo progo, češ, bolj je strmo, bolj gre, lažje je regirat.. . in ja.. bordal sm 1 uro max, izkusil vse načine padanja, od padanja na tazadnjo, do pluženja z obrazom, spet do mini salte nazaj itd.. . boli me vse, še ko to pišem se premagujem da ne bi raje odnehal.. a na koncu, sem le sestavil lep levi in soliden desni zavoj!.. beat that if you can, po samo 1 uri vožnje.. dalo mi je motivacijo poskusiti nekaj novega, da sem dokazal samemu sebi, da se le lahko naučim nekaj novega, čeprav je to trda in boleča izkušnja.. morda sem pa le rabil to, da se malo odklopm od vsega, jih fašem malo, ker po pravic povedano, ne spomnem se kdaj sem se na smučkah tako poškodoval, da bi čutil posledice nekaj dni, pa ne da se hvalim kk varno smučam, vsak ki me pozna in je smučal z menoj se samo križa nad mano.. nočem se hvalit... sam res preveč divjam.. . in ja.. vse me boli.. končno ta občutek, da sm še živ... da veš, da nekje še obstaja kaka mišica, kaka kost, ker se po dolgem času lahko izda le s bolečino, fizično bolečino predvsem.. fizično bolečino, ki morda samo prekrije notranje travme, ki me koljejo na dvoje. . morda čudno, da potrebujem to, ampak.. morda sem pa le malo mazohista, ki rad muči samega sebe da pride stvari do dna in predvsem pozabi na ostale probleme ki ga tarejo =)..
ampak zakaj fizično bolečino? morda podzavestno vedenje, da se fizične poškodbe pri človeku v 20.tih letih zagotovo pozdravijo, s tem mislim zvine,modrice, zlome itd.. zagotovo pozdravijo prej kot pa kaj drugega.. !... morda je zarad tega tazadnja stvar na katero pomislim pred kako bedarijo moje lastno zdravje.. če bo šla roka, bo šla, če bo šla noga, jebiga, bom pa bergle mel.. mogoč sm pa le mal prelahkomiseln glede teh stvari.. ampak.. trenutno ne znam boljš/drugač.. .
ah, vse kar mi še fali je polizana emo čupca pa oprijete kavbolke... oh, tej bi šele palile na mene..
